nedelja, 27. september 2009

Izziv za rojstni dan (13)

Po dolgem času sem se spet prijavila na izziv. Tokrat pri Doodle Palace. Predloge ne bom opisovala, lahko si jo ogledate preko zgornje povezave. Ker sva s Kljunčkom povabljena na rojstni dan prihodnji konec tedna, sem ustvarila tole.


Vse je pobrano iz različnih papirjev za zavijanje, tudi avtomobil, darilo in tortice. Trak je iz Hoferja. Bež osnova pa je kartonček iz Lidla. Darilo, avtomobil in tortice sem nalepila na valovito lepenko, da malce izstopajo iz podlage.
N. zdaj se bom pa res lotila lektoriranja tvoje diplomske!

sobota, 26. september 2009

Moj nakit je postal umetnija!


Zamisel, ki je dolgo zorela v meni, je končno dočakala luč. Že ob načrtovanju spalnice sem si zamislila, da bi za vrati uredila "obešalnik" za nakit. Potem je v hišo prišel naš Kljunček in nakit je postal postranskega pomena. Vse, kar premorem, sem obesila na navaden obešalnik in spravila v omaro. Dokler ni bilo treba ponovno v službo ... Obešalnik, ki je bil prikladen za daljšo hrambo, je postal popolnoma neustrezen, vrvice so se motale ena ob drugo, ko sem enkrat nakit snela, se mi ga ni dalo ponovno natikat gor, zato sem ga odlagala na omarice, poličke, nočno omarico ... nakar je pogosto prišel Kljunčku v roke, ki je takoj začel preizkušati njegovo trdnost.



1. Najprej sem kupila par "žagnc", vzela sem kar tiste za plot. Hrbtno stran, ki je širša, sem uporabila za lice.





2. Prebarvala sem jo z razredčeno belo akrilno barvo, da je bila tekstura lesa še vedno vidna. Barvala sem 2-krat, saj je bila po prvem barvanju deska še vedno malo lisasta.




3. Ko se je barva posušila, sem desko dodatno okrasila s servietno tehniko. Uporabila sem zelo nežen vzorec z viticami in spomladanskim cvetjem.


Eno desko sem v celoti prekrila s servieto, na drugo pa sem položila le izrezane vzorce. Imela sem namreč le tri serviete. Prvi poizkus sem morala odstraniti zaradi pregrobega čopiča, ki mi je serviete trgal. V resnici so bile problematične serviete, bile so zelo tanke in po celi površini naluknjane.



4. Kupila sem kratke in malo debelejše žeblje, ki pa so bili temni, zato sem jih z barvo v spreju prebarvala v belo. Za barvanje sem uporabila gosto kovinsko mrežo, v katero sem nabodla žeblje. To sem potem obesila, da se je barva posušila. Sledilo je zabijanje ... na 2 cm žebelj. Po pravici povedano je žeblje zabijal tata, ki mi je deski z dvema vijakoma tudi pritrdil na steno in ju skrajšal na primerno dolžino.


5. Najlepši del je bilo obešanje nakita. V temno modro torbico sem dala obeske, ki nimajo verižice. To je začasna rešitev, ko bom imela čas, bom naredila stojalo za uhane in za obeske. Zamisel že imam.


Tu je še detajl. Pri dnevni svetlobi moram fotografirati še frontalno, saj celotna kompozicija deluje kot stenska slikarija. Pa še vsega nisem uspela izobesiti ... imam kose nakita povsod po hiši, nekaj pa sem jih spravila za restavriranje.
Kako zgleda po enem letu, si lahko ogledate tukaj.

Kako narediti voščilnico v desetih minutah

Plan za vikend ... s prijateljicami gremo na sladoled ... tokrat nas je spravila skupaj M. Kako prijeten okus ima sladoled, ki ga jem s prijateljicami ob klepetu. Je ta sladoled kaj posebnega, niti ne ... predvsem lepa embalaža ... kaj pa družba - TO PA!

Kako prijetno pričakovanje, sobotno čiščenje je minilo hitreje ob misli, da se spet dobimo, poklepetamo ... smo res pisana druščina ... različne, ampak smo se skozi leta študija našle skupaj in od takrat bogatimo druga drugo s svojim (drugačnim) pogledom na svet.

Potem pa telefonski klic ... bila je P. ... "saj nas tokrat M. vabi še za rojstni dan" ... v glavi mi je zabliskalo in zazvonilo, saj res, rojstnega dneva od M. še nismo uradno praznovale skupaj!!!! Rojstni dan je imela že sredi poletja, zato mi je šlo iz glave. Kaj pa zdaj ... spodobilo bi se, da naredim vsaj eno voščilnico. Bi mogoče prišla v poštev katera od že narejenih. Ne! M. jo je najbrž že videla pa tudi zasluži si voščilnico, ki je narejena samo zanjo!

Pa sem se lotila dela ... in nastalo je tole:


Osnova je rdeč kartonček iz Lidla, na katerega sem prilepila nekakšen plastičen kartonček, ki sem ga dobila tisti dan. N., hvala za te kartončke, s hroščkom postanejo nekaj posebnega. Plastična folija (kot nekakšen furnir za pohištvo) se je sicer malo ukrivila, ko pa sem jo zalepila na kartonček, je dobila prvotno obliko. Motiv sem poudarila z rdečo voščenko.
Ker v naglici nisem bila pozorna na dimenzijo voščilnice, sem morala narediti še ovojnico. Naredila sem jo iz navadnega 80-gramskega papirja, ki sem ga pohroščkala z istim motivom. Za konec sem še prilepila rdečo rožico. Rdeče-bela kombinacija! Ne vem zakaj, ampak M. povezujem z rdečo barvo ...

sobota, 12. september 2009

Dve rojstnodnevni voščilnici

Prvo sem napovedala že včeraj ... to je voščilnica za mojo prijateljico M., ki je vedno zelo pozorna do mene, saj ne pozabi nobenega rojstnega dne, vedno pa me preseneča s krajšimi sporočili, ko mi zaželi prijetno pomlad, uživanje med počitnicami, prijetno novo šolsko leto ...
Kot vidite, je srebrna folija nagrbana, da se pohroščkan motiv komaj vidi. Sem že rekla, da je srebrn lepilni trak iz Lidla, zeleni trakec (prerezan na pol) je iz Hoferja, rožice so iz moje zaloge umetnega cvetja, pod njimi so še ene srebrne, razcepke sem pobarvala z lakom za nohte in metuljček je plod mojega dela z adigrafom. Isti motiv sem natisnila še na ovojnico.

S te perspektive se malo bolje vidi pohroščkan motiv.

Druga voščilnica pa je nastala po naročilu (ne, nisem začela služiti z voščilnicami), naročnik je moja mama, s tatkotom gresta nocoj na 50-letnico. Ker je darilo zavito v oranžen papir, me je prosila, da izdelam voščilnico v oranžni.


Voščilnica je preprosta. Na oranžno podlago sem prilepila modro-zelen trak, nato še valovito lepenko, ki celoti daje reliefnost. Malo bolje se to vidi spodaj.
Edini okrasek je modra ploščica s sončkom, ujeta na podlago z razcepkom v podobi oranžnega kačjega pastirja.

Na začetku nisem vedela, kaj bo nastalo. Narediti voščilnico za odraslega moškega je drugače kot za otroka ali prijateljico. Pobrskala sem po materialu in iskala skladne barve, zamisel je prišla sama od sebe. Če sem prav odkrita, mi je voščilnica všeč. Ne maram namreč raznih številk na voščilnicah. Katero obletnico nekdo praznuje naj bo razvidno v notranjosti.

petek, 11. september 2009

Moj prvi ATC

Ko sem začela brskati po ustvarjalnih blogih, so bili številni pojmi zame neznanka. Priznam, še vedno včasih zaidem v težave, vendar si vedno bolj hitro znam pomagati, da spoznam novo tehniko, material idr. Kratica ATC me je spominjala bolj na kakšen športni klub kot pa nekaj v povezavi z ustvarjanjem.

Potem pa sem na nekem blogu (mislim, da je o temi bila najbolj izčrpna Bolha) končno ugotovila, kaj to je:

ATC - artist trading card
To je miniaturno umetniško delo in hkrati zbirateljski predmet, ki predstavlja osebni slog posameznega ustvarjalca. Če hočemo ustvariti ATC, se moramo držati naslednjih pravil:
velika mora biti 3,5 in x 2,5 in oz. 64 mm x 89 mm
ATC se NE prodaja, ampak samo menja
na hrbtu kartice mora ustvarjalec napisati več podatkov (ime, kontakt, naslov ATC kartice ter zaporedno številko, če je kartica del edicije)
Vse ostalo je prepuščeno ustvarjalcu samemu - kompozicija, motivi, tehnike ...
Za ATC-je se porabi tudi odrezke papirja, ki so sicer premajhni za voščilnice, poleg tega pa se na manjši površini lahko poskusi novo tehniko ... če naredimo napako, gre manj materiala "v maloro". Tako smo tudi bolj ekološki!

No, za začetek sem ustvarila zelo preprosto voščilnico. Začetek poletja sem v Lidlu kupila srebren lepilni trak, mislila sem, da je tisti, ki zamaši vsako luknjo ... tale pa je bil bolj bleščeč ... nekakšna samolepilna alu-folija. Najprej sem bila razočarana, potem pa sem košček poslala skozi hroščka "et voila" ... trak sicer ni prekril celotne voščilnice, zato sem na bel rob nalepila še tri kristalčke.
Čeprav sem nameravala najprej lepilni trak preizkusiti na ATC-ju, ni bilo tako. Tako sem na voščilnici ugotovila, da moram držati alu-folijo čim bolj ravno na mizi in iz nje odlepiti zaščitno plast, sicer se alu-folija naguba. Kar pa daje dodaten svetlobni efekt, izgubi se pa osnovni motiv s hroščka. Voščilnico objavim jutri, ko jo bo naslovnica prejela.
Mislim, da bo nastalo še nekaj ATC-jev, saj nameravam sprobat še nekaj tehnik.

Navodila, kako izdelati osnovo za ATC z rezalno šablono Najlepši par najdete TUKAJ.

UPORABLJENI IZDELKI – USED PRODUCTS
ŠTAMPILJKE/STAMPS
/
PAPIR/PAPER
osnova za ATC; alu folija
BARVE/INKS
/
DODATKI/ACCESSORIES
kristalčki
PRIPOMOČKI/TOOLS
Cuttlebug; Cuttlebug embossing folder (Spots & Dots)

sobota, 5. september 2009

Tudi jaz se navdušujem nad izdelavo nakita ...

Že v srednji šoli sem si izdelala nekaj preprostih kosov nakita s kamenčki, žičkami, vrvicami in perjem. S stvarmi, ki sem jih našla doma. Tako sem bila zavzeta, da so mi starši celo kupili svoje klešče, ker so bile očetove vedno v moji sobi.

Nekaj kosov je nastalo v času študija, ko sem si lahko privoščila tudi kupljen material, vendar časa nisem imela nikoli dovolj, da bi razmislila, kaj naj ustvarim ... za izdelavo bi ga že našla. To je bil še čas, ko sem si pridno dopisovala s 30 - 40 dopisovalci iz vsega sveta. Torej so bili drugi interesi primorani na stranski tir. Hlastala sem za stiki in poleg tega, da sem sklenila nekaj dobrih prijateljstev, sem izboljšala svojo angleščino in španščino ... italijanščino sem tako ali tako pilila na faksu.

Leta 1999 sem šla na obisk k dopisovalki v Rim ... to je že 10 let nazaj!!! S sestro dvojčico sta izdelovali nakit ... imeli sta pravi arzenal raznih perlic, nitk, kamenčkov in žičk. Peljali sta me tudi v trgovino z materialom za izdelovanje nakita. Raj na zemlji! Še zdaj se spomnim malega prostora, ki je bil krog in krog (do stropa) obložen z omarami s predalčki. Takrat sem nabavila material za eno verižico. Skupaj smo se lotile dela in domov sem prišla s tremi kosi nakita več ... enega sem izdelala sama, druga dva pa sta mi izdelali dvojčici. Še zdaj imam nakit spravljen, čeprav razen enega kosa, ostalega ne uporabljam več. Je pa neprecenljiv spomin na februar leta 1999, ko sem drugič obiskala Rim in spoznala pravo življenje "alla romana".

Pod navalom navdušenja sem med obiskom Benetk "zašla" v trgovino s podobnim materialom in nakupila nekaj stvari. V tistem času sem predvsem pogrešala svetlomoder kos nakita ... še danes je v prafaktorjih! Nikoli ga nisem izdelala!

Dopisovanje je počasi postalo prevelika obveza, zato sem prenehala. Z najboljšimi prijatelji smo v stikih preko elektronske pošte, si pošiljamo voščila za rojstni dan in novo leto ter če nas pot nese v tiste kraje, je obisk obvezen! Osebno sem spoznala skoraj 10 dopisovalcev ... žal sem se z nekaterimi čisto slučajno zgrešila ... npr. ko je dopisovalka iz Malezije bila v Ljubljani in jaz tudi, pa mi je pošto poslala domov na Primorsko. Jaz pa sem zgrešila dopisovalki iz Litve in Estonije, ko sem pohajkovala po Baltiku, ker sta tudi onidve bili na dopustu. Sem pa spoznala M. iz Latvije!

Da se vrnem k nakitu. Bila sem na porodniški, na začetku sem imela veliko dela z malim Kljunčkom, pa tudi računalnik v delovnem kabinetu na podstrešju ni bil najbolj priročen ... ko sem si spomladi nabavila prenosnika z brezžično povezavo, se je začelo! Zaplavala sem v blogerske vode, ki so me zapeljale do Otoka zakladov. Tam sem črpala in še vedno črpam (sama pravim, da kumuliram navdih) zamisli in tehnike pridnih rok.

Začela sem s čestitkarstvom, ker sem že izdelala več kot eno voščilnico ... za rojstni dan, še več pa za novo leto. Te sem začela izdelovati sama skupaj z dopisovanjem, saj si nisem mogla privoščiti nakupa 50 novoletnih voščilnic. Tudi rojstnodnevne sem večinoma izdelovala sama. Materiala za ustvarjanje pa je bilo pri hiši vedno več kot dovolj ... razni darilni papirji, barvni kartončki, barvice, tempere, akrilne barve, gel pisala, lepila, žičke, nekaj perlic, prejice ... kaj vse se nahaja na podstrešju! Brez dodatnih nakupov sem izdelala prve voščilnice, vendar ko sem na internetu videla, kaj vse obstaja, človek dobi občutek, da brez tega in onega sploh ne gre ...

Najbolj sem se navdušila nad hroščkom in si ga kar hitro nabavila po ugodni ceni (brez poštnine). Sicer pa kar se da, raje izdelam sama, kot da kupim. Tako sem iz umetne gline izdelala nekaj preprostih okraskov in začela razmišljati, kako bi okraske lahko izdelovala iz fima.

Malo na otočku, malo na blogih sem odkrila, kaj vse lahko fimo "prenese", kaj vse bi tudi sama poskusila izdelati in kako bi svojo garderobo dopolnila z določenimi kosi nakita.

Žal pa se je medtem porodniška iztekla, začelo se je novo šolsko leto - nov izziv zame. Na novi šoli, z novimi sodelavci, novimi učenci in NOVIM UČNIM PROGRAMOM. Slednje mi bo pobralo največ časa. Potem je tukaj še moj Kljunček, ki je ves nesrečen, ker mora mami v službo, čeprav je doma v dobri družbi. Zato so popoldnevi namenjeni njemu, večeri pa pripravam na naslednji dan pouka.

Saj bom našla tudi čas za ustvarjanje, vendar se moram najprej navaditi na nove urnike in nove obveznosti. Doma sem bila več kot leto in v tem času človek malo pozabi na urnike ... cel teden sem hodila v službo brez ure, ki bi mi še kako prav prišla, da bi pa na katedru v razredu imela mobi, mi niti na pamet ne pride.

Kaj pa če bi malo vzela v roke fimo in ga povaljala ... malo za pavzo med eno pripravo in drugo? Mogoče! Tole pavzo sem že izkoristila za pisanje tega besedila ...


Da mislim resno ...


in še domače zaloge ...

torek, 1. september 2009

Slavospev rožnati

Mala Pikica z nebeško modrimi očmi je dopolnila eno leto. Danes, na prvi šolski dan. Od njenega rojstva naprej sem vedela, da bo voščilnica zanjo v rožnati.

Za podlago sem dala polikano servietko, ki sem jo kupila na shopping pohodu z Didi. Želela sem uporabiti štampiljke iz adigrafa, zato sem izbrala japončice in to kar tri, ki sem jih nalepila na rožnat 80-gramski papir, ki sem ga prej obdelala s še eno mojo stvaritvijo. Težava pri vsem tem je bila, da imam le temno rožnato, svetlo modro in rjavo blazinico, rabila pa bi črno. Poskusila sem z navadnimi flomastri in poškropljeno vodo ... vse je bilo v redu, razen lasje. Očitno so prevelika površina, da bi se barvilo flomastra lepo porazdelilo po površini. Sami zmazki. Poskusila sem tudi z več, z manj vode, brez vode, a rezultati mi niso bili všeč. Potem pa sem se odločila, da na "pinki" voščilnici je lahko tudi pinki odtis ... na fotografiji deluje veliko temnejši. Poleg tega sem na kartonček odtisnila še metuljčka, prilepila 2 žimasti nitki za tipalki in ga pritrdila v zgornji levi kot. V spodnjega pa sem pritrdila 3 rožice ... to so tiste, ki sem jih kot Morticia Adams obglavljala pred par meseci ... in sem Rastlinico nasmejala.
Notranjost sem okrasila z odtisi istega metuljčka kot na zunanji strani ... ker notranjosti ponavadi ne krasim posebej, sem pozabila fotografirati.


Zgoraj je še voščilnica ob darilu, vse skupaj sem dala v vrečko na rožice. Kot vidite je voščilnica barvno usklajena s hlačnimi nogavicami ... zanimivo pa je bilo tudi to, da je bila usklajena tudi z barvo v dnevni sobi, ko so jo položili na poličko, potem ko sem jo oddala.
Po pravici povedano ... usklajena bi bila tudi z mojo spalnico. Izbira je bila čisto racionalna ... soba na S strani potrebuje toplo barvo: rumena je bila že moja prejšna spalnica, ki je postala delovni kabinet, ostali pa sta le oranžna in rožnata. Pravi odtenek oranžne je težko dobiti (marelična mi ni všeč), zato sem izbrala rožnato. In ni mi žal ... večkrat sem že šla preverit, ali sem pozabila prižgano luč v spalnici, ker se je iz nje tako svetilo ... luč je bila ugasnjena.

Ne prezrite ...

Priznanja in nagrade v aprilu 2022